Slovenski kraji: Iz kotline do ravnine

Osrednji del našega izbora predstavljajo črtice iz zbirke Moja njiva iz leta 1914, ki je izšla šele po pisateljevi smrti. Zbirko je Cankar sam razdelil v štiri cikle in spada v tako imenovano ljubljansko obdobje, ki sega od leta 1909 do pisateljeve smrti, torej v čas, ko se je Cankar skoraj izključno posvetil kratki pripovedni obliki oziroma črtici. Vsi štirje cikli (Trenutki, Naša dolina, Iz tujega življenja, Ob svetem grobu) so sicer tematsko, idejno in slogovno zelo različni (prim. France Bernik, Slogovne tendence Cankarjeve črtice, Slavistična revija 31, 1983, 269–279), zajemajo pa starejše in novejše tekste (izjema je črtica Greh, ki je nastala na začetku leta 1902 in je bila objavljena v Zvončku pod naslovom Mater je zatajil), tako da njihovo zaporedje, kot ugotavlja J. Kos, nikakor ni časovno, pač pa je kronološka samo njihova notranja sestava. Iz prvega, najobširnejšega cikla naš izbor prinaša črtice Tičnica, Rožni venec, Brezimenec, v katerih se pisatelj vrača v svoje mladostne spomine, predvsem v dijaško ljubljansko dobo. Osrednji cikel Ob svetem grobu (v naš izbor smo vključili vseh enajst črtic: Njena podoba, Sveto obhajilo, Na peči, Desetica, Greh, Večerna molitev, Tuja učenost, Skodelica kave, V tujini, Naš laz, Njen grob) »je zaokrožil mitizacijo matere in ob tem spominjanje na bolj ali manj mučne trenutke v življenju, ki vzbuja občutek krivde in obžalovanja za storjena ali namišljena dejanja« (G. Kocijan). Povsem v ljubljanska rožniška leta sodi cikel Iz tujega življenja (v našem izboru Sova, Firbec, Kakadu; dodana črtica Tuje življenje skupino miselno zaključuje in rezimira), cikel tako imenovanih živalskih črtic, ki je nastal iz pisateljevega tesnega zbližanja z naravo v tem času. Črtice prikazujejo predvsem brezobzirno, največkrat kruto nasilje človeka nad živalmi in obsodbo tega početja.

Avtor: Ivan Cankar
Format: 14 × 20 cm
Obseg: 248 strani
Trda vezava